Mednarodno pravo

Glede okoljsko razseljenih oseb je odprta vrsta mednarodnopravnih vprašanj, problematika se dotika treh področij mednarodnega prava: mednarodno okoljsko pravo, mednarodno begunsko pravo in pa mednarodno pravo človekovih pravic. V tem poglavju je predstavljen položaj okoljsko razseljenih oseb v okviru mednarodnega begunskega prava in mednarodnega prava človekovih pravic ter možnosti nudenja ustrezne zaščite tem osebam.

MEDNARODNO BEGUNSKO PRAVO

  • KONVENCIJA O STATUSU BEGUNCEV (1951) IN PROTOKOL (1967)
    1. utemeljen strah pred preganjanjem, osnovanem na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini, določenem političnem prepričanju → NI OKOLJSKIH RAZLOGOV
    2. človeški faktor
    3. prehod državne meje
  • NOVA KONVENCIJA? (konsenz)
  • „MEHKO PRAVO“ ➔ bolj realna, učinkovita, prej uresničljiva rešitev

21245813_877705199060836_1536427167_o
V okviru mednarodnega begunskega prava so se pojavljali predlogi, da bi se okoljsko razseljene osebe zaščitilo s Konvencijo o statusu beguncev iz 1951, a prevladuje stališče, da to ni mogoče iz vrste razlogov. Med njimi je najpomembnejši ta, da mora begunec izkazati utemeljen strah pred preganjanjem zaradi ene izmed petih taksativno naštetih osebnih okoliščin (rasa, vera, narodna pripadnost, pripadnost določeni družbeni skupini, določeno politično prepričanje), med katerimi pa ni okoljskih razlogov. To je potrdilo tudi Vrhovno Sodišče Nove Zelandije v zadevi Teitiota, v kateri je državljan Kiribatov na Novi Zelandiji zaprosil za status begunca, kot razlog pa navedel podnebne spremembe. Sodišče je zapisalo: »noben izmed kriterijev, ki bi sicer upravičevali zaščito v okviru Ženevske konvencije, pri Teitioti ni izpolnjen«.

Prav tako so se pojavljali tudi predlogi, da bi se problematika uredila z novo mednarodno konvencijo, a bi bilo zaradi občutljivosti tematike nerealno pričakovati konsenz mednarodne skupnosti za njen sprejem. Zato bi bila bolj realna, učinkovita in prej uresničljiva rešitev s pristopom k mehkemu pravu, ki preko smernic in načel državam ponuja fleksibilnejše rešitve ter usmeritve za naprej v okviru veljavnega mednarodnega prava in bi bile zato tudi bolj sprejemljive s strani držav.

MEDNARODNO PRAVO ČLOVEKOVIH PRAVIC

  • vpliv okoljskih sprememb na učinkovito izvrševanje človekovih pravic
  • relevantnost tega pravnega področja za okoljsko razseljene osebe
  • načelo nevračanja
  • pomembnost progresivne razlage mednarodnih pogodb s področja človekovih pravic

21208453_877705195727503_1160220379_n

  1. Vpliv okoljskih sprememb na učinkovito izvrševanje človekovih pravic

Okoljski pojavi neposredno ali posredno ogrožajo polno in učinkovito izvrševanje vrste človekovih pravic:

  • ekstremni vremenski dogodki lahko ogrozijo pravico do življenja
  • negotovost preskrbe s hrano lahko ogrozi pravico do primerne hrane
  • pomanjkanje ali onesnaženje vode lahko ogrozi pravico do varne pitne vode
  • človeške bolezni povezane z onesnaženo vodo ali visokimi temperaturami lahko ogrozijo pravico do zdravja
  • višanje morske gladine in poplave lahko ogrozijo pravico do primernega bivališča
  1. Relevantnost mednarodnega prava človekovih pravic za okoljsko razseljene osebe

Mednarodno pravo človekovih pravic ima zaradi svoje vsebinske širine (Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah, Mednarodni pakt o ekonomskih in socialnih pravicah, Konvencija proti mučenju in drugim krutim, nečloveškim ali poniževalnim kaznim ali ravnanju Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic …) potencialno največjo kapaciteto v smislu ustrezne pravne podlage za podelitev zaščite okoljsko razseljeni osebi v državi gostiteljici.

Relevantno je predvsem zaradi treh razlogov:

Prvič, ker državam predpisuje minimalne standarde ravnanja s posamezniki, ki se nahajajo na njihovem ozemlju ali pod okriljem njihovih jurisdikcij in jim zagotavlja mehanizme za ocenjevanje, katere človekove pravice so ogrožene zaradi okoljskih sprememb.

Drugič, ker državam nalaga pozitivne obveznosti, da sprejmejo ukrepe za zmanjšanje njim znanih tveganj nastanka naravnih ali s strani človeka povzročenih okoljskih nesreč, vključno s tistimi, ki nastanejo zaradi podnebnih sprememb. Na tem mestu velja izpostaviti dve sodbi Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP):

Öneryildiz proti Turčiji [veliki senat], št. 48939/99 z dne 18. junija 2002: Na odlagališču odpadkov je prišlo do eksplozije plina metana, zaradi katere je umrlo 39 okoliških prebivalcev. Turčija je bila obsojena zaradi kršitve pozitivne obveznosti zaščite pravice do življenja iz 2. člena EKČP, ker kljub predhodnim opozorilom strokovnjakov ni sprejela preventivnih ukrepov za odstranitev kupa odpadkov, v katerem se je kopičil plin metan.

Budayeva in drugi proti Ruski federaciji, št. 15339/02 z dne 20. marca 2008: V razmaku sedmih dni je prišlo v hribovitem mestu Tyranuz v osrednjem Kavkazu do serije zemeljskih plazov, zaradi katerih je umrlo vsaj osem ljudi. Ruska federacija je bila obsojena kršitve pozitivne obveznosti zaščite pravice do življenja iz 2. člena EKČP, ker ni sprejela ustreznih ukrepov za ureditev območja, ki je bilo že v preteklosti plazovito in evakuacijskih načrtov, za prizadete osebe.

Tretja, za okoljsko razseljene osebe najpomembnejša obveznost držav pa je ta, da ji zagotovi učinkovito izvrševanje načela nevračanja (non-refoulement).

Načelo nevračanja oseb v države, v katerih jim preti določena nevarnost, preganjanje ali je na drug način ogroženo njihovo življenje, osebna integriteta ali svoboda, je splošno priznano mednarodno načelo. Vsebovano je v 33. členu Konvencije o statusu beguncev iz leta 1951 in prvem odstavku 3. člena Konvencije proti mučenju in drugim krutim, nečloveškim ali poniževalnim kaznim ali ravnanju. Po vsebini pa ta obveznost izhaja tudi iz 2. in 3. člena EKČP.

To načelo je dandanes že del mednarodnega običajnega prava, kar pomeni, da zavezuje tudi države, ki niso pogodbenice nobene izmed mednarodnih pogodb s področja begunskega prava in prava človekovih pravic.

Vendar je v zvezi s tem načelom pomembno poudariti, da zagotavlja osebi načeloma zgolj najosnovnejšo obliko zaščite – pravico ostati na ozemlju države pribežališča, ne prinaša pa ji nobenih drugih pravic. Obstaja nevarnost, da se takšne osebe znajdejo v pravno neurejeni situaciji, do katere lahko pride, če oseba ne sme biti vrnjena, hkrati pa ji ne pripada noben status. Takšne osebe so še posebej ranljive, saj so prepuščene same sebi, zato je pomembno, da države v nacionalni zakonodaji zapolnijo to pravno praznino z ustreznim pravnim statusom.

Za okoljsko razseljene osebe sta ključni dve človekovi pravici, ki vsebujeta načelo nevračanja:

  • 2. člen EKČP (pravica do življenja)
  • 3. člen EKČP (prepoved mučenja)

Posebej pomembni sta zato, ker sta absolutni, večina ostalih človekovih pravic namreč dopušča tehtanje med interesi posameznika in interesi države, kar posledično pomeni, da pride zaščita pred vračanjem osebe v izvorno državo v poštev zgolj v izjemnih primerih.

  1. Sodna praksa s področja mednarodnega prava človekovih pravic v povezavi z okoljsko razseljenimi osebami

Odbor Združenih narodov za človekove pravice, nacionalna sodišča evropskih držav in ESČP še niso obravnavali primera, v katerem bi se izrecno ukvarjala z zaščito čezmejno okoljsko razseljene osebe. Kljub temu pa je mogoče iz dosedanje sodne prakse ESČP, ki se je oblikovala na področju prava beguncev in tujcev, razbrati določene stališča, ki bi najverjetneje prišla v poštev tudi pri presoji primera okoljsko razseljene osebe.

Prvič, ESČP je previdno zožilo pomen nehumanega ali ponižujočega ravnanja iz 3. člena EKČP tako, da, razen v izjemnih primerih, ne zajema okoliščin v izvorni državi kot so npr. splošna revščina, nezaposlenost, pomanjkanje osnovnih življenjskih sredstev, neurejene bivalne razmere ali druge socialne stiske – vse te in podobne ekonomsko-socialne okoliščine pa so tiste, ki so pri ORO prisotne v primeru vrnitve in bi lahko kumulativno predstavljale tudi mučenje ali drugo kruto ravnanje iz 3. člena EKČP (HLR proti Franciji [veliki senat], 24573/94 z dne 29. aprila 1997; D. proti Združenem Kraljestvu, št.  30240/96 z dne 2. maja 1997; N. proti Združenem kraljestvu [veliki senat], št. 26565/05 z dne 27. maja 2008).

V zadevi Sufi in Elmi proti Združenem Kraljestvu, št. 8319/07 z dne 18. junija 2011 je ESČP v kontekstu izgona neuspešnih prosilcev za mednarodno zaščito zapisalo, da v kolikor bi bile težke humanitarne okoliščine v Somaliji povezane izključno ali pretežno z revščino oziroma pomanjkanjem državnih sredstev za obravnavanje naravno prisotnega fenomena, kot je suša, potem bi morale biti za ugotovitev kršitve 3. člena EKČP okoliščine primera izjemne, humanitarni razlogi pa prepričljivi. Na ta način je potrdilo (strogi) test, ki ga je vzpostavilo že v zadevi N. proti Združenem Kraljestvu [veliki senat], št. 26565/05 z dne 27. maja 2008.

Po mnenju literature je razlog za tak pristop sodišča očiten: strah pred odprtjem meje (floodgates – zapornic) množici ljudi, ki sedaj živijo v revščini in trpijo zaradi pomanjkanja v razviti svet ter stroškov, ki jih prinaša skrb za te osebe.

Povsem možno je, da bi se enaka argumentacija uporabila tudi pri okoljsko razseljenih osebah.

Ali torej za okoljsko razseljene osebe obstaja možnost aktivacije načela nevračanja iz 3. člena EKČP?

Kadar bi bilo uničenje in družbeni kaos, ki sledita naravni nesreči, tako veliko in nevarno, da bi ga lahko opisali kot apokaliptično, pa naj bi po mnenju literature vendarle obstajala določena možnost zaščite posameznika pred izgonom v izvorno državo. Takšen scenarij naj bi prišel v poštev, ko bi bila zaradi naravne nesreče prizadeta celotna država. V primeru manj težkih razmer ter še posebej v primeru obstoja možnosti notranje razselitve pa bi se moral pritožnik sklicevati predvsem na individualne okoliščine ranljivosti, ki bi ga razlikovale od drugih prizadetih skupin ljudi.

Drugi pomembni vidik, ki izhaja iz dosedanje sodne prakse pa je, da šteje tudi časovni vidik nastanka nevzdržnih okoljskih razmer (to je neugodno za okoljsko razseljene osebe, ki migrirajo zaradi postopnih okoljskih sprememb)

V primeru Ioane Teitiota proti The Chief Executive of the Ministry of Business, Innovation and Employment z dne 20. julija 2015 je novozelandsko Vrhovno sodišče njegovo pritožbo presojalo tudi v luči mednarodnega prava človekovih pravic, vendar je odločilo, da niso obstajali dokazi, ki bi dokazovali, da bi bil ob vrnitvi soočen z okoljskimi pogoji, ki bi bili kritični za njegovo življenje ali da on in njegova družina ne bi mogli nadaljevati življenja na prejšnji ravni z enako mero dostojanstva.

Pritožnik torej ni izkazal, da bi bila njegova pravica do življenja ogrožena v tem trenutku oz. v času odločanja sodišča.

  1. Sklep

Trenutna sodna praksa ni naklonjena okoljsko razseljenim osebam, zato je v bodoče zelo pomembno, da se mednarodne pogodbe s področja človekovih pravic razlagajo čim bolj progresivno.

Posebej težavna se zdi zaščita tistih, ki bežijo zaradi postopnih okoljskih sprememb. Tako kot mednarodno begunsko pravo ima tudi mednarodno pravo človekovih pravic predvsem popravljalni oziroma sanacijski učinek in zato predvsem ni zmožno zaščititi okoljsko razseljenih oseb, ki se selijo zaradi v bodoče grozeče, predvidljive in nepopravljive škode (na primer postopno dvigovanje morske gladine).